Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Tadej Pogačar je v šestem poskusu končno osvojil tako želeno dirko Milano-Sanremo, ki se je zadnja leta spremenila v pravo obsesijo. Zdaj bo v Sanremu zgolj še zaradi foccaccie, je zatrdil po 110. zmagi v karieri.
Tadeja Pogačarja smo zadnjih nekaj let ob začetkih sezon redno poslušali, kako na sam vrh želja postavlja spomenik Milano-Sanremo. Gre za dirko, ki mu na papirju ne ustreza. Je najdaljša v koledarju, pretežno ravninska, z izjemo nekaj obmorskih vzponov v zaključku, ki pa so premalo zahtevni, da bi na njih do izraza prišli hribolazci. Zato so tukaj zmagovali predvsem močnejši speicalisti za klasike in sprinterji. Pogi ni ne eno ne drugo.
Kljub temu je v šestem poskusu vendarle dokazal, da gre za najboljšega kolesarja moderne dobe. Je praktično edini, ki v eri specializacije lahko osvaja povsem različne tipe dirk. Večetapne in enodnevne. Povsem gorske in skoraj ravninske. Po 12., 5., 4., 3. in 3. mestu je naposled skozi cilj v Sanremu pripeljal kot prvi. Ko je v tesnem sprintu s Tomom Pidcockom za pol obroča dobil dvoboj za zmago, mu je odleglo kot še nikoli do zdaj.
“Zdaj lahko neham hoditi v Sanremo vsak teden ali celo dvakrat na teden na trening. Zelo naporno je, da vso zimo hodiš trenirat v Sanremo,” je po dirki za CyclingNews dejal mož v belem dresu z mavrično zastavo. “Ta dirka zahteva ogromno napora, tudi v psihološkem smislu. Mislim, da je to ena najbolj nepredvidljivih dirk na svetu.”
Letošnja izvedba je to znova potrdila. Šesti poskus se mu je dobrih 30 kilometrov pred ciljem skoraj sesul v prah. Po padcu v glavnini je moral pred Cipresso nadoknaditi slabo minuto zaostanka. Vodilno skupino, ki je bila takrat že močno raztegnjena, je z odrgnjeno nogo in zadnjico ujel na začetku vzpona, jo do polovice obvozil in se s pomočjo Brandona McNultyja in Isaaca del Tora nemudoma pognal v napad.
Hitro sta ob njem ostala le še Pidcock in Mathieu van der Poel. Nizozemec je ob enem od številnih Pogačarjevih pospeševanj popustil, tudi sam je bil v soboto enkrat na tleh in v zaključku vozil z okrvavljeno levico, na kolesu pa mu je bilo vidno neudobno. Slovenec in Britanec sta tudi Poggio prevozila skupaj, naposled so odločali centimetri. Za oba bi lahko nastop na prvem spomeniku te sezone označili za najboljšega v karieri.
“Kar veliko olajšanje je, da sem jo končno dobil. Že vrsto let tukaj treniram in bom to pogrešal,” je dodal Tadej in tako povzročil ugibanja, ali bo v prihodnosti sploh še na startu v Milanu. V nadaljevanju je vrata za to možnost povsem priprl: “Če se še vrnem v Sanremo, bo to samo zato, da bom jedel focaccio …”
Ko se ena obsesija konča …
Od največjih dirk v cestnem kolesarstvu mu manjkajo le še redke. Od spomenikov zgolj Pariz-Roubaix. Gre za najtežjega in najnevarnejšega od petih, kjer je lani kljub nasprotovanju v moštvu UAE Emirates nastopil šele prvič. Z razlogom. Severni pekel ne odpušča, vožnja po grobih tlakovcih pa je za kolesarje neizprosna in pogosto usodna. Številni padci in poškodbe vsako leto iztirijo sezone večjemu številu kolesarjev.
Tam zadnja leta kraljuje van der Poel, ki je popoln profil kolesarja za ta preizkus, a mu je lani Pogačar sledil skoraj do konca, ko ga je iz boja za zmago izključil zdrs. Letos bo poskusil znova.
Ker ima zmago na dirki Milano-Sanremo že v žepu, pa se mu v prihodnjih sezonah ni več treba prilagajati eni redkih dirk, ki so mu še manjkale v zbirki lovorik.
“Seveda, forma je dobra, na dirko po Flandriji in Pariz-Roubaix bomo prišli z močno ekipo. Na obeh dirkah gremo na zmago,” je sklenil Pogačar. Ob zavedanju, da zgolj v Roubaixu še ni slavil, bo verjetno prav to naslednja dirka, ki si jo bo debelo podčrtal pred vsako sezono. Se bo razvila v obsesijo, kakršna je bila Milano-Sanremo? Povsem odvisno od letošnjega razpleta.
Dirka po Flandriji je sicer na sporedu 5. aprila, Pariz-Roubaix teden dni pozneje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!